Že kot otrok sem zelo veliko sanjal.

Te sanje so bile zelo žive.

Različni dogodki, za katere sem želel, da bi se zgodili.

Ali pa o svojih nadnaravnih zmožnostih.

Tako živih sanj, kot so bile na noč,

nekaj dni nazaj, pa že dolgo, res dolgo

nisem imel.

Vrnil sem se v preteklost. Čas osnovne šole, nekje 2. ali 3. razred. S prijatelji smo se družili pred šolo, vsakdo je imel veliko za povedati, vsak nekaj, s čimer se je lahko pohvalil. Zdelo se mi je, da sem edini, ki mu ni bilo dano nič posebnega. Počutil sem se osamljenega, manjvrednega.

Začel sem mahati z rokami. Še naprej sem mahal in POLETEL SEM. Sprva sem samo lebdel nad tlemi, potem sem začel zamahovati siloviteje in dvignil sem se višje. Pod seboj sem zagledal hišo, ki sem jo takrat prvič videl iz zraka. Siloviteje kot sem mahal višje sem poletel. Občudoval sem gozd, travnike in majhne hiše. Pokrajina se je razlivala v daljavo. Bilo je prekrasno. Vse pod mojim nadzorom, nihče me ne vidi. Popolnoma svoboden sem bil. Kot ptica.

Po dolgem času, sem se malo spustil in preletel nekaj krogov nad vasjo. Okoli velike črke L, za katero sem kasneje ugotovil, da je šola, so bile majhne pikice. Nižje kot sem bil, večje so bile pikice, dokler nisem v njih razpoznal prijatelje, ki se še vedno igrajo okoli šole. Ko so me opazili, so vsi onemeli in začudeno strmeli vame. Počutil sem se ponosnega. Prijateljem sem pokazal, da tudi jaz zmorem nekaj edinstvenega, nekaj s čimer se lahko pohvalim.

Pristal sem mednje, name se je vsulo na kupe vprašanj občudovanja. Opisal sem jim svoje občutke v zraku. Vidi se vse pod tabo, daleč naokoli. In vse je tako majhno, popolnoma si svoboden. Razložil sem jim še, da lahko poleti vsak, le če ima dovolj močno željo in če verjame v to, da lahko leti. Zatem sem se ponovno odrinil v zrak in jih spodbujal, naj se mi pridružijo. Prvemu je uspelo enemu od sošolcev, ki ni bil najbolj priljubljen, saj so ga nekateri zmerjali s piflarjem. Potem sva iz zraka skupaj spodbujala ostale. Začeli so se dvigovati, eden pa po eden, dokler niso bili vsi v zraku. Več nas je bilo bolj smo bili pogumni in višje smo si upali. Strmeč proti soncu smo se oddaljevali od tal, tako dolgo, da je zemlja pod nami že postala okrogla. Razločilo se je morje in kopno, na koncu se je vse skupaj združilo v majhno modro kroglico.

Ozrem se v nebo,

vidim ptice;

O, kako jim je lepo.

Občudujem njihov let,

in mislim si: prijateljice,

kako lep lahko bi bil ta svet!

Dajte mi krila,

kjun na lice,

da poletel bi kakor vila.

Vendar tu na tleh,

kjer so železne žice,

tu ostati mi je greh.

Zato želim si poleteti,

tja, kjer izvor je zvezde danice,

stran od tega sveta oddrveti.

V svododi je vse,

ker tam so moje lepotice,

tja želi si moje srce.

Ponovno se ozrem v nebo,

pristanem na tleh resnice,

saj vem, da nikoli tako ne bo.

Od razburjenja sem se prebudil. Bilo mi je vroče in srce je razbijalo. Skozi priprto okno so prodirali žarki jutranjega sonca. Odprl sem balkonska vrata, stopil sem ven. Pogledal sem v sonce in kljub bolečini v očeh, zaradi premočne svetlobe, še naprej strmel vanj. Želel sem si, da bi lahko poletel. Potem je mojo pozornost zmotil lep, črn kos, ki je poletel in kmalu izginil v daljavi. Bil sem mu nevoščljiv, zaželel sem si, da bi bil ptica. Odletel bi v svobodo. Večno bi mi bilo lepo.

-primož-   |2009-06-02 00:23 Saj si še mlad. To nam je lahko le v tolažbo ...

giG1 |2009-07-26 16:55 to bi lahko izdal pri mladinski knjigi xD zgodbica za lahko noč

giG1 |2009-07-26 16:56 poletel pa še dolgo neboš, razn če je twojmu fotru superman ime x)

	Ime
	E-mail
	Spletna stran
	Naslov

3.26 Copyright (C) 2008 Compojoom.com / Copyright (C) 2007 Alain Georgette / Copyright (C) 2006 Frantisek Hliva. All rights reserved."