Nekega večera sem hodil po mestu in porodila se mi je ideja, da bi drevesom prinašal časopisne izrezke iz brezplačnikov. Tako se je začela moja obrt in tako sem postal obrtnik z jasno zastavljenim ciljem: namesto vej razmišljati, namesto poštarjev raznašati in namesto izpovedovalcev izpovedovati.

Kurc, ne vem, mogoče sem preveč želel, ampak kaj češ, ljudje pobirajo smeti, po drugi strani jejo bombone in nimam pojma, kaj naj jim prinesem v spomin s tega potovanja. A sploh poznam koga na tem svet? Morja butajo ob skalovje, galebi letijo gor in dol, a jaz ostajam na skali in slišim, kako pomlad prihaja za mano.

Razdvojenost, razdvojenost, razdvojenost. Dva krat dva je štiri.

Sem mislil sodelovati na literarnem natečaju, pa sem si premislil. Pametna odločitev, mi je odmevalo še naslednjih petnajst dni, toliko je pač trajalo do 25. junija. Kaj delam tukaj, jaz sem Čeh in pojem ameriško himno. Kenguruji, zdaj bom vse pobil, ker sem zblaznel. Nimam časa, saj tako veš, da ga res nimam, sploh pa ne zate. Upam, da boš uživala na morju in da boš gledala oblake, ki sva jih skupaj narisala s tempreami in tako naprej. Zaradi dela na cesti sem se peljal 11 km/h, še sreča, da ni bilo delavcev.

Zbudil sem se in zdi se mi, da je potrebno skleniti dogovor z mravljami.

Š, idiot

Zajebal sem se, ker sem prvič v življenju pozdravil stol. Tako da danes ostajam praznih misli in kdove, če jutri pridejo. Edino, kar me osrečuje je, da imam zgodbo od včeraj. Postavim se pred ogledalo in se nekaj časa gledam. Nekaj si govorim kot v teatru. Pizda, saj ni važno, kakšen sem, ampak kako se dojemam. Če se zarežim, se samemu sebi zdim idiot brez primere, z resnim obrazom pa kot da bi nekaj iskal. Da bi se iskal. Da bi se iskal?