V tem prispevku so prikazane slike, ki se mi zdijo vredne, da jih še kdaj pogledam. Morda komu ne bodo po godu toda ... kaj pa lahko naredi glede tega he he :P (no v bistvu marsikaj toda pustimo nevednost nevednemu)
Vsak dan sem na cesti. Vozim avto ... 50, 70, 90, 50, ... same dolgočasne omejitve, same dolgočasne ceste, vsakič eni in isti prizori. Z zaprtimi očmi lahko prevozim svojo vsakodnevno pot (seveda pretiravam :).
Ko pa zapade sneg in niso še vse ceste splužene, končno postane vožnja zanimiva, pestra, atraktivna in včasih tudi malo nevarna ... odvisno, koliko si lahko privoščiš.
Ko je cesta snežena in voziš že skoraj po kolesnicah postane prehitevanje umetnost. Končno moraš držati volan, kakor se zagre. Malo zanaša, malo dodajaš gas, počasi stopaš na zavoro. Končno voziš. Vožnja ni več samoumevna, kakor poleti, ko lahko voziš tudi brez rok če ti zapaše.
V zadnjem tednu sem prišel na sled pesmi iz 60', ki jo izvaja skupina the Trashman. Do nje oz. njene priredbe sem po naključju prišel preko youtuba.
Pesem so uporabili v risanki Family Guy in sicer 7 sezona, 2 epizoda. V tej epizodi Peter non stop in to res non stop poje to pesem, Bird is the Word, Bird is the Word, pleše na to pesem, teži drugim s to pesmijo, naredi tv reklamo za to pesem, še celo Jezusu zateži zaradi te pesmi. Res vam povem, da se to epizodo splača pogledati (vsaj pol, če ne cele).
No pa nazaj na temo. Pesem me je obsedla, prav tako, kakor Petra Griffina. Zjutraj, ko vstanem je prva pesem, ki jo slišim in preden grem spat je zadnja pesem, ki jo slišim. Priprave na kolokvij tudi nebi bile iste brez te pesmi. Pišem program ... pesem v ozadju. Brez premora, kakor v Familiy Guyu.