Vsak dan sem na cesti. Vozim avto ... 50, 70, 90, 50, ... same dolgočasne omejitve, same dolgočasne ceste, vsakič eni in isti prizori. Z zaprtimi očmi lahko prevozim svojo vsakodnevno pot (seveda pretiravam :).

Ko pa zapade sneg in niso še vse ceste splužene, končno postane vožnja zanimiva, pestra, atraktivna in včasih tudi malo nevarna ... odvisno, koliko si lahko privoščiš.

Ko je cesta snežena in voziš že skoraj po kolesnicah postane prehitevanje umetnost. Končno moraš držati volan, kakor se zagre. Malo zanaša, malo dodajaš gas, počasi stopaš na zavoro. Končno voziš. Vožnja ni več samoumevna, kakor poleti, ko lahko voziš tudi brez rok če ti zapaše.

In križišča postanejo zanimiva. Ko je zelena pohodiš gas a ostaneš na mestu. Seveda ga moraš počasi dodajati, če se hočeš premakniti. Nikjer nikogar, a ti moraš zaviti levo. Seveda si boš pomagal z ročno. Malo te nese, ampak to je tisti dodaten čar snega na cesti. Pazi pločnik! Gas dalje!

Čas snega je čas, ko končno lahko zopet uživam v vožnji.