Človek večkrat išče tisto izvirno izvirno zamisel, način kako obogateti. No, tudi jaz se večkrat spustim po tej poti razmišljanja in po večini so ideje zanimive a zaradi finančnih sredstev neizvedljive (zapufal se pa še ne bom!). Ena izmed teh idej, za katero sem še sedaj zelo navdušen, je pridelava solate z najnižjimi možnimi stroški, kjerkoli na svetu. DA, tudi v mestih! Če želite izvedeti več berite dalje ;).

Prvo kar sem se odločil je bilo to, da mora biti možnost pridelave solate v mestih. Prevoz do porabnikov je kratek in poceni, manj šoferjev, manj bencina, lepša solata. Pridelava solate je tako po moje možna v kakšnih večjih stavbah (po možnosti zapuščenih, zaradi nizke cene zemljišča).

V teh stavbah, recimo, da je eno nadstropje visoko 5 metrov, bi nato namestili regale oz. posebno v naprej načrtovano konstrukcijo. 5 metrov visok regal bi nato razdelili na 5 "nadstropij". Višina bi bila nastavljiva za popoln izkoristek prostora (hidravlika, ali zastar. škripci). Na ta "nadstropja" bi nato namestili zemljo, oz. posebno peno, karkoli, kar je najbolje primerno za posamezno vrsto solate.

Tukaj moram seveda poudariti, da to nebi delal človek vendar poseben robot (in ne, ne bi bil podoben človeku!). Ta robot bi bil seveda večnamenski in bi opravljal funkcije, ki so: namestitev zemlje ali posebne pene, sajenje semen, redčenje in presajanje sadik, zalivanje (voda+dodatki+škropivo) in končno pobiranje pridelka (po možnosti dodan zvočnik za klasično glasbo).
Ta robot bi visel na cevi, ki bi imela na obeh koncih koleščka. Ta koleščka bi bila v vodilih, ki bi vodila iz enega "nadstropja" v drugega. Vodila bi bila na vsaki strani "nadstropja" in nebi zakrivala svetlobe. Robot ne bi bil fiksno pritrjen na cev, saj bi potem pri prehodih v "nadstropja" prišlo do problemov. Bil bi nepritrjen! Neodvisen od cevi bi se potem nagibal po želji in gravitacija bi delala tisto, kar najbolj zna (nihalo - težji del k tlom).
Robot bi bil seveda opremljen s posebnimi senzorji, ki bi nadzirali dogajanje in vodili ročice (za redčenje, presajanje). Prav tako bi bila na tem robotu kamera, ki bi nadzorniku omogočala direkten vpogled v delovanje robota in stanje solatnih sadik.

Verjetno se sprašujete, kako bi robot vse to zalival, če se bo moral prestavljati iz »nadstropja« v »nadstropje«. Rešitev je nadvse preprosta! Cev z vodo in dodatki bi prišla do njega s strani in tako bi bila dolžina cevi najkrajša možna pa še zapletanje in zatikanje bi bilo onemogočeno.

Svetlobo in toploto bi solata dobivala iz posebnih žarnic. Žarnice bi bile po stropu "nadstropij" posejane gosto, tako, da bi bili zagotovljeni najboljši pogoji za rast. Ker bi bilo vse to neodvisno od zunanjih vplivov, kot so sonce, dež, veter, oblačnost, … bi žarnice sijale 24 ur na dan. Tukaj se pojavlja nepreverjen očitek, da rastline potrebujejo temo za počitek. Pri tem se zopet pokaže prednost stavbe, neodvisne od zunanjosti, saj bi rastlinam lahko zagotovili popolno temo, najbolj primerno za uspešen počitek.

Za vse to bi potrebovali le enega človeka na izmeno, ki bi le nadzoroval in popravljal robota. Seveda se največji stroški pojavijo na začetku, ko je treba vse načrtovati, skonstruirati, raziskati in kasneje z ustreznim materialom in high tech komponentami vse to spraviti v tek. Po startu bi vse delovalo po načrtu in stroški bi bili minimalni (semena in elektrika).


Taka je moja zamisel. Če imate pa še vi kakšno jo pa le pripopajte tja pod komentarje!

P.S.: nato me sošolec šokira s pripombo, da to že uporabljajo na Nizozemskem. HeartBreak!