Da, tudi iLegala podpira naše fante, ki so pustili svoje srce na igrišču. Šli smo na Brnik, saj v centru Ljubljane pač ne moreš parkirati na travnati površini (zaradi vseh kazni in tega sranja).

Šli smo na Brnik. Prišli smo pet minut pred šesto, kakor je bilo napovedano. Ker na prvi pogled ni izgledalo, da se kaj dogaja smo se preprosto vsedli v baru in popili nekaj malega za navijaško vzdušje. Čakamo, klepetamo, čakamo ... naših junakov nikjer. Naslednjič si moramo priskrbeti akreditacijo, da jih bomo lahko poslušali na tiskovni konferenci, ki je bila baje zelo čustvena. Kaj nebi bila ... trudili so se, a žal zaman.

Kot tek za vozom s Cankarjevega Klanca. Nekoč nam bo uspelo ... mora nam!!!

Vem, da smo šele na 4. mestu toda za tako predstavo na Evropskem prvenstvu si brezpogojno zaslužijo vse pohvale. Igrati toliko tekem, v tako malem času zahteva velik fizični in mentalni napor. Naši fantje so uspeli pokazati tisto pravo kolektivno igro, igro, ki povezuje. To me je še najbolj navdušilo. Navdušil me je trener Jure Zdovc, za katerega sem mislil, da je kar tako nek nesposobnež toda sedaj vidite, kako sem se motil. Prevzel je tisti stil igre, v katerega sem jaz vedno verjel z načelo "Na obrambi se gradi napad" in res je tako! Seveda ne morem spregledati neverjetne igre Jake Lakoviča, ki je igral tudi po 40 minut na tekmo. Poskušajte vi 40 minut tekati gor in dol, misliti na organizacijo, paziti na žogo, boriti se proti gorilam, ki so ga napadale. Toda z največ gorilami pa se je zagotovo srečal Erazem Lorbek, naš najboljši strelec. Kapo dol. Pred letom dni se mi je zdel še čisto povprečen igralec, ki nekaj stoji na igrišču, ponavadi le za okras. Toda v tem letu je tako napredoval, da me je v vseh pogledih neizmerno presenetil. Res, kakšne koše je zadeval, kako je igral v obrambi, neverjetno. Najboljši center na svetu! Zelo me je navdušil tudi Boštjan Nachbar, predvsem z mehko roko. Tudi njega štejem med zvezdnike naše reprezentance ... res so neverjetni.