Ne se bati žoge! Stavek, ki je letel že na marsikatero punco. Pa vendarle je ni zadel tako močno kakor žoga, ki je prav tako letela proti njej. Pa saj žoga je vendarle okrogla, prijazna stvarca, ki še muhi nebi ničesar žalega storila. Pa vendar, kadar leti proti punci izvabi iz nje vrsto številnih visokih krikov, ki nas, osebe moškega spola, več ali manj zabavajo. Zakaj je temu tako bom poskušal razkriti v tem prispevku.

Tako sedaj samotno sedim za to toplo šolsko klopjo. Spati mi ni dano. Okoli mene se sprehajajo tihi šepetajoči glasovi, ki pa ne sežejo do katedra, ki bedi v daljavi. Namenjeni so le posebnim izbrancem - mojim sošolcem, še najverjetneje pa sošolkam.

Sedaj ne šepetam. Pišem, kajti poslušanje mi ni dano. Vso spoštovanje do naših pesnikov me ne more prebuditi iz te zamišljenosti. Niti tropičje mi ne vzbudi zanimanja. Postavljam si retorična vprašanja in ugotavljam, zakaj je raven mojega knjižnega jezika padla na tako nizko raven, da niti "najljubši" ne znam več napisati (kaj šele osvojili, usvojili). Slovar Slovenskega knjižnega jezika je moj stalni prijatelj. Kje tiči vzrok te sramote!?!

Končno jim je spet uspelo zmagati. In to v gosteh v Berlinu proti Albi. Alba ni med najkvalitetnejšimi v Evropi a ji je vendarle, kljub porazu uspelo priti med 16 najboljših (Joventut izgubil proti Tau Ceramici). Naša igra, igra Uniona Olimpije je bila po dolgem času zopet na nivoju, ki se količkaj spodobi za stari evroligaški klub. Na začetku smo se, kot že mnogokrat do zdej, zanašali na dobro igro centrov (Golubović) in, ko sem že mislil, da bo tekma, kot vsaka druga se je zgodilo nekaj, kar se že dolgo ni. Padle so trojke v pravih trenutkih. Olimpija je ohranjala upanje. Držala je obrambo. IN TAKO JE PRAV!!! Na obrambi se gradi napad ...

Piše se prva objava, prve besede na tem "wanna be" blogu. Ni težko začeti pisati bedarij. Najtežje jih je pisati iz dneva v dan, iz tedna v teden in vztrajati pri tem svojem poslanstvu. In zakaj bi človek sploh želel metati stran svoj predragoceni čas za ta brezizhodna dejanja, ki ne prinašajo ničesar drugega, kot rane ure in rdeče oči. Morda mu je v veselje, morda v žalost, kdo bi vedel ...