Drvijo s severa proti jugu po makadamskih cestah, točijo kokto s tremi ledenimi kockami, berejo slikanice z mogočnimi stolpnicami v vaseh, kako čudno bodo otroci šifrirali zemljevide, pes laja, saj ni hudoben, vlak, bencin, ta vonj, nekoč v davnini: škoda, ker ne bodo zanamci risali po stenah in si podarjali skale za obletnice. Občudojoč kaplje dežja, ki padajo v oceane. Kdaj smo bili zraven, se zazrli in pogledali, kot v oči sočloveka, v tisoče kaplje, da bi spoznali resnico v njih. Mrtvi plavajo, živi ostanemo in strmimo v morje.

Malce sem še brkljal po dokumentih in naletel na zanimivo sliko mladega gospoda s klobukom, bržkone gre za avtoportret.

Celotna slika.