Priporočamo
| Dvainštirideseto poglavje (dobil) |
| 27.07.09 |
Prispeval š
|
||||||
|
V dvainštiridesetem poglavju (je udaril) avtor romana umre, junak romana živi naprej, vendar je prepuščen lastni usodi. Pospravljam besede v omaro, nič drugega, to je postrebno postoriti, da v prihodnosti ne bo komplikacij, ki bi ogrožale vaše vitalne predele, čudim se sebi in tebi, da sva tako dolgo vzdržala, do tega trenutka nisem, prisežem, pomislil, da bi te zapustil ali kakokrkoli ovrgel, daj mi eno kokakolo, prosim, tako ja, besede so strihnin postale, beseda je luč, ampak ugasnjena, tisoč let je beseda bivala pod hrastom na turjaškem gradu, bila je zatopljena v misli, jedla vsako jutro marmelado, kruh in mleko, za kosilo je šla scat v grmovje, za večerjo dvakrat pljunila v skledo, ponoči ni spala, temveč zevala v veličasten zid, premišljevati, kdaj se bo zgodilo poslednjo dejanje, kdaj ji bodo odrezali ude in jezik, kdaj ji bodo pojedli oči, kdaj, kdaj, kdaj!, slabo sem jo poznal, slabi odnosi, nikoli preveč v stiku, da bi pokramljala o duševnih stanjih, ki so nam vsem tuje, tuje misli in kar še spada zraven, greva na sprehod in govoril ti bom o idejah, kako so nastale, kako se razvijale do uresničitve, oh, kako si se moral slabo počutiti, ko je prišlo do zadnje faze, ko si spoznal resnico, da so se ideje izjalovile, ampak na koncu vseeno rečeš: kurc, ideja je pa le bila, živimo naprej, čeprav odslej v omari, ki nam nudi dokaj varno zatočišče, morda, ali pa je to le pribežališče strahov, kdove, bogve, zvonec, nekdo je pozvonil in čaka na odgovor, kako naj mu odgovorim, z zvonjenjem ali kako drugače, razmisli in stori, itak nimaš ničesar za izgubiti, kvečjemu lahko pridobiš, nov dan, novo življenje, čeprav v omari, čeprav v omari, ki bo odprta tudi po smrti, učili so jo, bila je na najimenitnejših simpozijih, kjer so se pomenkovali o razširjevanju misli, ki se nam porodijo v spanju, o vprašanju življenja, ki postane večno, v polsnu slišim ogromno melodij, govorim o tisti nedolžni ideji, ki se mi porodi, a potem nekako ne morem izluščiti bistva in skozi strune ustvariti iste tone, čistost, od izvora do ponora se reka kali, ideja je usojena na propad, ker enostavno ne mora priti na svet takšna, kot je bila mišljena, sumim boga, da se je tudi pri človeku prenaglil in ga ni uspel napraviti takšnega, kot si je želel, ampak očitati mu nimamo kaj, saj je storil vse, a voda se od izvora do ponora kali, moral je to vedeti ali vsaj čutiti, z vsako stvaritvijo mu je bilo bolj jasno, da enostavno ne gre do popolnosti, odvadil se je perfekcionizma, ki ga je spremljal v trenutku, ko je ustvarjal ocean, proces, ni se prepustil nobenemu naključju, izmerjeno, načrtovano, izdelano, Rodinovi kipi so umetnine brez primere, a morda se je na določenem delu le uštel in zamaskiral napako, ki sicer naredi delo popolno, moral bi oditi v muzej in jih pregledati z odprtimi očmi, doživel bi najbrž razsvetljenje, koliko luči gori, ali nas razsvetljujejo, kajpavem. Ali lahko pospravimo in se zložimo? Bodimo vendar složni. Š 3.26 Copyright (C) 2008 Compojoom.com / Copyright (C) 2007 Alain Georgette / Copyright (C) 2006 Frantisek Hliva. All rights reserved."
|
|||||||
| Mogoče vas bo zanimalo tudi to !?! | |
