Priporočamo
| Še nekaj, ker se morda nismo razumeli |
| 05.08.09 |
Prispeval š
|
||||||
|
Kje so lektorji, lektorice? Mar moram k zdravniku, da pregleda črke, besede in kar je še ostalega, da ne rečem vobče balasta v besedilu. Vehementno znam skakati na stopnišču in priskakati do ordinacije, kjer mi bodo predpisali kdove kakšen način življenja. Ravno sem želel nekaj zapisati, ko sem v sobi zagledal tehtnico, rekel sem ji o vaga, in stopil nanjo. Sedeminosemdeset kilogramov. Ljubica, a mi govoriš resnico? Skoraj nezavedno me odpihne na stranišče (ne iščem strani, hvala za razumevanje in se vidimo kasneje), kjer opravim potrebo in mimogrede preštejem šampone in mila. Deset na kvadratni meter. Ni slabo. Smrdeli pa ne bomo, o ne, ni šans, kje živiš, še ne veš? Kako ti vedno uspe zmočiti kopalnico? Nimam pojma, kar rata. Misliš kdaj odrasti? Nikakor, ob rojstvu smo zaprisegli, da ne bomo nikoli in nikdar. Nekaj takega. Kemični svinčnik trenutno hibernira. Od kdaj se zanimam za kemični svinčnik? Od nekdaj pišem na prenosni računalnik z mehko tipkovnice, da črke letijo kot metki iz mitraljeza. Se pravi, da je njihova življenska doba dolga kot doba izstreljenega naboja. Možno, a s tem naj se ukvarjajo znanstveniki ali zbiratelji znamk. No, in zdaj kemični svinčnik izstreli črko Š, ki je merjena v ono drevo. Ni se zaletela v drevo, ampak v neznano. Morda v grm? Ne, ni mogoče. Zakaj naj bi to bila neizpodbitna trditev? Torej smo prisiljeni, da se odpravimo tja. Kam? Tja vendar. V redu, no, ampak, stari, a štekaš?, dajmo enkrat za vselej razčistiti, kam gremo. Dovolj mi je dvoumnih odgovorov, ki mi potem delajo skrbi še večje. Povej, kam gremo, kam smo namenjeni, in tja bomo šli. Tavali smo v davnini. Slehernik bi rekel: zjutraj ne mislim, popoldne mi na kraj pameti ne pride, da bi šel na njivo, zvečer ne delam. Minevajo leta, a v bistvu smo še vedno tam, kjer smo se vprašali Kam? V desni roki imam škarje za levičarje, čeprav nisem levičar, a drugih nisem našel, v levi držim časopisni papir in režem zgodovino. Razrezal jo bom na več kosov in izdelal kolaž, kjer bodo gledalci dobili jasen vpogled, da se ni nič spremenilo, čeprav mislimo, da se je, ker so nam dogodki postali razdrobljeni in motni. Dnevnik. Vam je kaj znano? Na prvem programu nam vrtijo poročila iz leta enaindevetdeset prejšnjega tisočletja, nato nas povlečejo nazaj v sedanjost z neverjetno nehumornimi – ali ne? – oglasnimi sporočilami, z narodno-zabavno glasbo, tako da že zadiši po svežem kruhu in nedeljskem ali prazničnem kosilu. V roke vzemite svoj lastni dnevnik in pokukajte, kaj se vam je zgodilo. Je bilo potrebno toliko napisanih besed? – Vsekakor. Štopali se bomo, koliko časa potrebujemo do onega drevesa in nazaj. Da dobimo občutek za čas, da ne bomo v zadregi, ko nas bo nekdo vprašal, koliko časa je še do vrha. Da ne bo tako kot zadnjič, ko smo mu rekli: Gospa, gospod, gospodična, še nekaj več kot sto tisoč korakov. Včasih se mi zazdi, da moram napraviti nenormalno veliko odstavkov. Gre samo za to, da besedam pravilno dovajamo kisik. In še nekaj, da se ne bomo narobe razumeli, včasih se zdi, da se znajdemo na rondoju in skupaj krožimo nekaj mesecev, potem pa enega vrže na sever, drugega na jug, tretji še kar naprej kroži svoje, četrtega na severozahod. Odstavki so kot nalašč, da se ne iščemo po oceanih. Š, 3.26 Copyright (C) 2008 Compojoom.com / Copyright (C) 2007 Alain Georgette / Copyright (C) 2006 Frantisek Hliva. All rights reserved."
|
|||||||
| Mogoče vas bo zanimalo tudi to !?! | |
