Preden se česarkoli lotim, naj vas spominim na akcijo Radi bi zaslužl!, ki se je ravnokar preimenovala v Državljani, ploskajte! Gre za to, da obuboženi plemič v treznem stanju išče izhod s širnih poljan v varno zavetje svoje brunarice z dvema oknoma na vzhodni strani, pod njim pa udobna postelja. Prosim vas. Saj delam. Tenks!

Dogodilo se je na hokejski tekmi med Ak Bars Kazanom in Lokomotivo. Kazan si je prislužil dvominutno kazen in Lokomotiva je imela igralca več na ledu, tako imenovani power play, katerega so s pridom izkoristili. In to na spektakularen način. Igralec Lokomotive s številko 63 Josef Vlašiček, Čeh po narodnosti, je oddrsal proti svoji klopi, zahteval novo palico, jo hitro dobil, pridrsal na svoj položaj, si s svojim soigralcem izmenjal nekaj podaj, oddrsal na mesto branilca, dobil lepo podajo in sprožil projektil proti Galimovu, vratarju Kazana. 

Bojan je prihitel na glavno ulico manjšega mesta poimenovanem po grškem bogu svetlobe z namenom, da se preobrazi v pajaca, ki bo ves večer skakal po desni nogi in dobil za plačilo liter žganja in par jurjev evrov. Ljudje so ga opazovali iz vseh kotičkov, stali so na balkonih, nekateri so bili naslonjeni na okenske police, drugi na podboje vrat, skratka ni bilo človeka, ki bi se bavil s čim drugim kot z opazovanjem mladeniča, ki ni odnehal srhljivo vpiti v sivo nebo: Ribe na pokopališče, jetnike k nam. Ko se je dan zasukal v noč, je spoznal, da pravzaprav ljudje ne potrebujejo revolucije, postalo mu je jasno, da bo kmalu torek in da bodo kmalu vsi ti ljudje, ki ga gledajo, odšli v službe, trgovine, vrtce in šole, le on bo ostal prikovan na razkopanem makadamu. Zaželel si je, da se skotali v jarek, ki je pripravljen za cevi. Da bi končno sam postal cev, povezovalec med mislijo in spominom, med iglavci in listavci, med nebom in zemljo, med goro in soncem itn. Prsi so mu narekovale misli: nenazadnje povezati človeka s človekom, človeka s samim seboj, da ustvari ravnovesje, da se vse biti življenja in neživljenja zlijejo v eno samo posodo. Bojan se je ulegel na drobno kamenje in prisluhnil šepetanju tisočih, kar uspavalo ga je, nič več ni čutil notranjih bojev, ki so ga pregnali na glavno ulico, odplaval je na otok, ki obstaja le v njegovi skromni domišljiji. »Bojan, bojan,« ga je z gromkim glasom napadla mati, ki se je ravno lotila sesanja v kuhinji. »Daj, vstani že, kam spet letiš?« »Jaz? Letim?« je z izbuljenimi očmi pogledal mater, »Gre za strašansko pomoto, sem na otoku, imena se ne spomnim, kako je že, hm, hm, hm, pri moji veri, da se ne spomnim, ampak, a veš, pogrešanega listka, na katerem sem imel zapisane neznane besede, pa še nisem našel, prav res ne vem, kam se je izgubil, pod posteljo ga bržkone ni, v knjigi ga nisem pustil, ker v knjige vtikam samo denar, kje bi lahko bil, lahko bi mi pomagala, če si tako prijazna.« »Že devetnajst let ti govorim, da pospravljaj za sabo, da boš vedel, kje imaš kakšno stvar.« »Meh, res mi pomagaš s skoraj duhovitimi nasveti. Kaos je red in red je kaos. Tako. Če sem že idejni vodja tega stanovanja, imam pravico imeti idejni kaos. Kot da bi se katera izmed mojih genijalnih idej kdaj izjalovila. Si predstavljaš, kakšen kaos je v vesolju, pa so ga znanstveniki vseeno, vsaj na papirju, spravili v red. A? Ne bom trdil, da sem znanstvenik, a daleč od tega vendarle nisem. Posebej me veseli znanstvena fantastika. Evo, fantastično je poslušati znanstvenika po televiziji. Zvečer, ko se spraviš s sendvičem v roki na kavč, pred televizor, ki brni v tri krasne.«

Š

"Mama, zdi se mi, da še nisem postal Jan, kdaj misliš, da mi bo končno uspelo?"

-primož-   |2009-09-14 23:18 Vesolje in neumnost človeka sta brezmejna (je rekel Einstein). Če je že v Vesolju težko najti red, kaj šele v glavi

šefštef |2009-09-15 17:28 ne vem zakaj vsi vključno z bergantom zlorabljate to ajnštajnovo izjavo v zadnjem tednu, naključje ali zgolj sprožen plaz?

	Ime
	E-mail
	Spletna stran
	Naslov

3.26 Copyright (C) 2008 Compojoom.com / Copyright (C) 2007 Alain Georgette / Copyright (C) 2006 Frantisek Hliva. All rights reserved."