Drvijo s severa proti jugu po makadamskih cestah, točijo kokto s tremi ledenimi kockami, berejo slikanice z mogočnimi stolpnicami v vaseh, kako čudno bodo otroci šifrirali zemljevide, pes laja, saj ni hudoben, vlak, bencin, ta vonj, nekoč v davnini: škoda, ker ne bodo zanamci risali po stenah in si podarjali skale za obletnice. Občudojoč kaplje dežja, ki padajo v oceane. Kdaj smo bili zraven, se zazrli in pogledali, kot v oči sočloveka, v tisoče kaplje, da bi spoznali resnico v njih. Mrtvi plavajo, živi ostanemo in strmimo v morje.

Ignacij je v Konzorciju krožil med policami in izbiral med tisočimi knjigami. Precej težka naloga za človeka, ki si zaželi za svoj rojstni dan kupiti knjigo. Taval je od police do police, nakar se je ustavil in brez razmišljanja v mislih izgovoril besede: Ta prostor je treba presekati. Pri tej misli je vztrajal deset minut in petinštirideset sekund, dokler sredi Čopove ulice ni podvomil v izrečene besede. Tezo bom zavrgel, ker je brezpredmetna, si je strogo zaukazal. Oziroma moram premisliti in nalašč oklevati, saj le tako nastane brezhibno bogata misel. Ljudje ne vedo, da je prostor treba presekati, živijo v zmoti, ja, telefoniral bom in jim naročil, naj vendar storijo za skupno dobro in prostor med leposlovjem in arhitekturo razdelijo, pa čeprav to pomeni, da gremo korak nazaj, saj vendar arhitektura izhaja iz leposlovja in leposlovje iz arhitekture, ampak ko pogledamo, ko se distanciramo, lahko rečemo, da je smiselno, da prostora razpadeta, da se skotalita po griču in kasneje vrneta spočita, vsak posebej. Sem za to, da se zadeve uredijo. Arhitektura je telo, leposloje duša, je zaključil in v bankomat vtaknil kartico. 300 evrov plusa.

In prišel je na kopališče. Nobenih imen danes, da smo si na jasnem. Jasno nebo, nekaj belih oblačkov, ki se vijejo, ampak kam piha veter, ne vem prav dobro, zdi se mi, da sem za nekaj trenutkov zašel, odprl vrata, sama so se odprla, ker so avtomatizirana in ravno to mi je bilo v veselje, ravno to sem potreboval v danem trenutku, zamenjal se je pripovedovalec. In zakaj to opazim šele kasneje, razkril sem se. Znova in znova se razkrivam, ko želim pisati o njem, ker enostavno sem se z njim združil, vstopil sem v hram njegovega zavedanja, on je zaužil nekaj tekočine. Oh, kako slabo spet zapisujem, ampak v tem je modrost našega časa, čim manj zrelih misli, jabolko pade na tla in ga pustimo, da zginje, da ga zemlja posrka vase. Zakaj smo pustili, da nam umirajo otroci?

Kmalu bom ubil nekaj idej in šel v knjižnico. Pička jim materna, zakaj me ___? Voda, kruh, mleko, jaz, jaz, jaz, mleko, kruh, mleko, voda. Tako.

Še vedno na kopališču, trenutno le bolj definirano nahajališče: v horizontali na plastičnem ležalniku s tremi funkcijami, dve na hitro ugotovljeni, tretja se še išče. Morda so jo že prijeli in je v zaporu. Glavo ima rahlo obrnjeno na desno stran v klopco, ki ima na vsakem koncu dva smetnjaka. Torej gleda na klopco in pravzaprav mu ni jasno, zakaj je moral danes oditi na kopališče, ko bi lahko skakal čez kolebnico. ???. Da bi umrl v spomladanskem jutru z lego kockami pred očmi, bi bila idealna priložnost za soočenje nekatrih dejstev. Človeku se ne da več ležati in najraje bi odjadral. Ampak kam? Bo potem vesel, ko bo morebiti prišel v masažno sobo, bo zadovoljen z jedilnikom v restavraciji, bo jezen, ko bo zagledal nepospravljeno sobo. Tu bo počakal, ker je naš človek intelektualec in ni poteze, ki bi jo napravil nehote. Pred tremi leti je bilo podobno, čez nekaj deset let prav tako. Še najugodnejše zanj bi bilo, da bi umrl v spomladanskem jutru z lego kockami pred očmi. Ali v naročju? Zmedlo me je sonce. Gozd me gleda. Prav zeval je vame. Je mogoče?

Fantje in dekleta, odpeketajmo!

-primož-   |2009-09-27 20:05 kúkma - lasje, potisnjeni izpod rute nad čelo. Marsičesa nisem razumel, toda priznam, da se nisem dovolj poglobil. Najbolj pa je seveda pomemben tisti položaj v horizontali ... ta vedno zmaga

Cr4zY |2009-09-27 23:30 zakon pisanje...zlo abstraktno pa zato tut tesko razumljivo...ce se mal poglobis pa si dolocene stvari zamisles mal okol obrnjen calo najdes mogoce mal smisla

	Ime
	E-mail
	Spletna stran
	Naslov

3.26 Copyright (C) 2008 Compojoom.com / Copyright (C) 2007 Alain Georgette / Copyright (C) 2006 Frantisek Hliva. All rights reserved."