Priporočamo
| In zakaj ne bi za omizje povabili prijetne druščine? |
| 17.10.09 |
Prispeval š
|
|||||||||||||
|
Morda bi bilo bolje, da dan začnemo z vremenskimi podatki in rečnim vodostajem. Tralalam, pretežno vlažnost, ju ... -1, pada, oblačno, zmerno do, v odstotkih, letališče, 93,5. Trum, trinajst kubičnih metrov na pada. Je jasno do dveh ponoči, sledi. In zakaj ne bi za omizje povabili prijetne druščine? Naneslo je pač tako, da smo se dogovarjali glede postavitve miz za prihajajoče goste. Nenadoma je s pulta zdrknila vilica, nekaj sekund zatem še nož, tako da človek ni vedel, ali naj začne s pripravami ali naj spije kozarec viskija. »Dejansko je nož padel za vilico,« je ugotavljal navzoči. Nisem ga razumel, le za hip sem ga pogledal izpod čela, tako da je bilo jasno, da mi je bilo oblačno. Nekaj belih ter nekaj sivih oblakov, ki so se prebadali in na drugi strani stapljali. Še vedno smo pri mizah in še zdaj se nismo uspeli dogovoriti, saj je imel sleherni določene pripombe. »Miza s tremi nogami ne paše v ta prostor.« Zakaj že? »Mar ne vidiš, da so na steni prisrčne idrijske čipke.« A? »Veliko primernejša bi bila zeleno-rumena miza, ali kaj?« Absolutno. »Miza s tremi nogami je dokaj vsiljiva.« No, in padla je prva odločitev. Soglasno smo sprejeli predlog, da goste posedimo na trato za hišo. Urejena trata, kajti lastnik živi zanjo. Preden si gre umit zobe, stopi na balkon in jo občuduje. Obvezen vsakodnevni ritual. Včasih se spozabi in takrat je sposoben nekaj ur prebiti na balkonu in bolščati v zeleno morje. Ko smo stopili na sveto travo, je bil tam. Moram reči, da nas je opazoval izjemno prikupno. Globoko v očeh sem prepoznal iskriv nasmeh. Blaženo potovanje v neznano. Težko bi točno definiral, ampak gre za zmes svetlomodrega neba, oglašanja albatrosov, žafranov ter puščavskega peska. Izjemno oddaljeno mesto. »Vendar se mi zdi skrajno primerno, da vsaj pometemo notranje prostore.« Četudi tja gostov ne bomo vabili? »Tako je.« Nihče si ni drznil nasprotovati; nasprotno, prizadevali so si, da čimhitreje pospravijo. Metla, smetišnica, smetnjak. Ko sem poprijel za metlo, se mi je za hip zazdelo, kako preprosto je pometanje tal. Zagotovo najzanimivejša dejavnost v zadnjem obdobju, ko sem mnogo ur presedel za pisalno mizo in razmišljal o vsem mogočem, prebiral literaturo, sestavljal račune itd. Začutil sem pripadnost svetu, bližino ljudi, metlo, smetišnico, smetnjak, drobtine ... »To bi pa jaz vzel domov,« je prekinil tok dogajanja človek, ki je imel uprte roke v boke. Kaj? »Tole,« in pokazal s prstopm na kup smeti, ki sem ga ravnokar naredil. Prikimal sem in mu z gesto rok dal dovoljenje. »Hvala. Mi boste poslali po pošti?« Prijazno sem mu prikimal in se nasmehnil. Bili smo dogovorjeni. Spet smo zanemarili naše goste in če sem povsem odkrit, nimam pojma, če sem koga sploh povabil. Iz žepa sem potegnil mobitel in poklical možnega povabljenca. »Zdravo! Kdaj prideš? Kaj te nisem povabil? Res ne? Saj ne morem verjeti. V redu, saj te pokličem jutri.« Š
3.26 Copyright (C) 2008 Compojoom.com / Copyright (C) 2007 Alain Georgette / Copyright (C) 2006 Frantisek Hliva. All rights reserved."
|
||||||||||||||
| Mogoče vas bo zanimalo tudi to !?! | |
