Takole je začel:

Še en klik.

Čas se je prelomil in prestavljen sem bil v avtobus, v katerem sem gledal na premikajoči se napis, “Obveščamo vse potnike, da v primeru ...”, seveda se ne spomnim, kaj je pisalo, čeravno sem bolščal v napis dobro uro.

Pišem, saj ni potrebe po tem, da bi vpil z zelenim glasom, torej pišem po zvezku, opremljen s črtami in celo stranskimi robovi, ki mi na nek način predstavljajo omejenost. Četudi kdaj pa kdaj prekoračim dovoljeno prizorišče, se ne počutim svobodnega. Še več, ujetost se še poveča. Tedaj se roka na levi premakne. Hej, to pa ni moja roka!